Plezalni dopust v Courmayeurju

S Tanjo sva se tokrat odločila, da greva na dopust za spremembo na italijansko stran Mont Blanca, v Courmayeur in okolico. V Chamonixu sva bila že večkrat, tokrat pa se je pokazalo, da je plezanje tudi na italijanski strani odlično.

Kot običajno na najinih dopustih sva kombinirala spanje v kombiju v gozdu in nekaj obiskov kampov, tokrat pa tudi obiske na kočah Dalmazzi in Torino. Po prihodu v Courmeyeur sva si najprej ogledala vas La Thuille in obiskala slapove ter ledeniška jezera nad vasjo. Kar sva si zamislila kot krajši sprehod, se je na koncu spremenilo v šesturni pohod do ledenika pod vrhom Testa del Rutor in nazaj. V La Thuillu imajo tudi dober bike park, za naše downhillerje, če vas kdaj potegne tja 🙂

Naslednji dan sva se odpravila do koče Riffugio Dalmazzi pod Mont Rouges du Triolet. Do koče se je najbolje odpraviti tako, da pustimo avto na katerem od brezplačnih parkirišč v Courmayeurju, se z brezplačnim avtobusom odpeljemo do konca Val Ferreta in nato peš do koče. Dve in pol uri dostopa je bilo zame 2 uri 40, po šesturnem pohodu prejšnji dan in s polnim nahrbtnikom plezalne opreme. Še isti dan sva nato takoj nad kočo preplezala kombinacijo smeri El Catalan in Cris-Tal. Smer je za oceno 6a lahka, detajli so na položnih granitnih ploščah. V smeri je bila kar gneča, saj je vstop pet minut od koče in gre večina obiskovalcev tja plezat prvi ali zadnji dan.

Na koči sva imela polpenzion za 65 eur, privoščila pa sva si še 0,33 Morettija za 5 eur, kar je bilo ceneje, kot v Courmayeurju. Zelo razumne cene za kočo, kamor je treba vse pripeljati s helikopterjem.

Naslednji dan sva se odpravila v dve malo bolj resni smeri prav tako blizu koče, v sektor II, kot je poimenovan na skicah. Do smeri Loba Loba je dostopa kakšnih 20 minut, 6b raztežaj je bil zame kar težek, zmogel sem ga z enim počitkom. Tudi petke v smeri so bile precej težje od tistih v Cris-Tal-u.

Po izstopu is smeri v spodnjih ploščah lahko nekaj sto metrov višje dosežemo smeri v JZ steni drugega vrha v Trioletu. Midva sva si izbrala eno od lažjih smeri – Profumo Proibito. Tudi tu ocena ni videti kaj posebnega, so pa raztežaji 5+ in 6a v prvih 200 m smeri pošteno navpični in zahtevajo premišljeno in atletsko plezanje. Prvi 6a detajl je strma plošča, ki zahteva zelo zbrano in natančno plezanje. Razdalja med svedrovci v večini smereh je kakšnih 5 do 6 metrov, tako je treba biti kar skoncentriran. Je pa to res lepa, strma smer, ki sledi pokam na južnem razu stene, s spektakularnimi razgledi na špice in stene nad krnico ledenika Brenva.

Po dveh kar težkih smereh sva se za tretji dan odločila za nekaj lažjega na ploščah v steni Pre de Bar na koncu doline Val Ferret. Na sestopu s koče sva na strmi poti, opremljeni z ladijskimi vrvmi, pomagala priti do doline Indijcu Rohanu, računalničarju, ki se je lotil pohodne poti Trail du Mont Blanc. V preteklih dneh je prehodil že približno 120 km, očitno pa ni vajen strmih zahtevnih poti, tako da mu je najino spremstvo prišlo kar prav za lažji sestop s koče.

V dolini sva nato splezala še smer Edelweiss, prvi del smeri poteka po položnih lahkih ploščah, v zadnjih raztežajih pa se stena postavi pokonci in lepi ter ne pretežki prehodi so naju pripeljali do roba stene.

Nad kočo Dalmazzi sva splezala:

Stene nad kočo Dalmazzi, kombinacija El Catlan + Cris-Tal, 6a/5c-5a, 300m
Placche della contea, Loba Loba, 6b, A0/5+, 170m
Monts Rouges du Triolet, 2. Punta Centrale, Profumo Proibito, 6a/5+, 270m
Pre de Bar, J stena (Val Ferret), Edelweiss, 5b/5a, 180m

Na koči je bilo prav fajn, koča je manjša, za kakšnih 30 obiskovalcev, oskrbnik je prijazen in pripravljen dati nasvete glede smeri in plezanja. Na koči sva srečala tudi Martino in Veroniko z AO Radovljca, ki sta se lotili daljših, 700-merskih smeri, zvečer ob pijači pa smo izmenjali izkušnje in zgodbe iz naše plezarije doma in tu v Italiji.

Po plezanju na koči Dalmazzi sva si privoščila tri dni v kampu v dolini Val Veny, topel tuš, pralni stroj in počitek so prišli kar prav po nekaj dnevih v gorah.

Naslednja plezalna destinacija je bila koča Torino pod gondolo na Helbronner. Dostop do koče ne bi mogel biti bolj enostaven: na internetu rezerviraš povratno karto za gondolo iz Courmayeurja za 58 eur (kljub temu, da sva imela rezervacijo za 6.45 so naju spustili na gondolo ob 6.30), nato pa se z dvigalom in po podzemnem hodniku spustiš s postaje gondole do koče.

Za prvi dan sva si izbrala novo krajšo smer Camalot v steni Rognon Vaudano pod Dent du Geant-om. Do smeri je dobre pol ure dostopa preko položnega ledenika, smer pa je mestoma kar krušljiva, tako da je treba biti na nekaterih delih zelo previden. Smer je delno navrtana, razen 6a+ delov, ki potekajo po počeh in jih je treba varovati s frendi. Zadnji raztežaj je približno 15m visoka, rahlo previsna 6a+ poč, ki pa je na srečo zelo primerna za frende in zatiče. Sestopiš s spusti po smeri in nato nazaj na kočo Torino na večerjo (polpenzion za člane PZS 55 eur).

Za zadnji dan plezanja sva si izbrala lažje prečenje grebena Aiguille d’ Entreves, ki mu pravijo tudi italijanski Arête des Cosmiques (za tiste, ki poznate to smer v Aiguille du Midi). Težavnost je podobna, po grebenu se pleza večinoma lažje prehode težavnosti 2 do 3, nekaj mest pa je težjih, okrog 4 in eno mesto 5 (ali A0). Tudi gneča je podobna kot na Kozmiku, na lep avgustovski dan, kakršen je bil ta, je greben prečilo verjetno vsaj 50 navez, če ne več. Večinoma z vodniki, nekaj pa tudi samostojno. Midva sva imela srečo, da sva prišla do grebena v skupino navez, ki smo bile podobno hitre, tako da nisva preveč čakala. Spoznali smo se z Ellie in Louisom iz Škotske, tako da dobiva nasvete glede dobrih single malt viskijev iz prve roke 🙂

Greben je sicer dolg kakšnih 400 metrov, ponuja pa zelo atraktivno plezanje po mestoma zelo izpostavljenih prehodih in po ozkem grebenu s prekrasnimi razgledi na Mont Blanc, Tacul ter na iglo Grand Capucina in okoliških vrhov. Dostopa do grebena je kakšno uro in pol od koče Torino, preko ledenika, kjer je potrebno prečiti kar nekaj precej globokih ledeniških razpok, tako da je ledeniška naveza nujna.

Pri koči Torino sva splezala:

Rognon Vaudano, Camalot, 6a+/5c-5b, 200m
Prečenje Aiguille d’ Entreves, 5/2 do 4-, 400m

S prečenjem grebena Aiguille d’ Entreves sva zaključila s plezalnim delom dopusta. Počasi sva se odpravila proti domu in so po poti ogledala tudi nekaj italjanskih jezer, ki so se izkazala za dober nadomestek plaž v Dalmaciji. Ker sva se na kočah oba prehladila, sva uživala v toplem vremenu in se poskusila pred vrnitvijo domov čim bolj pozdraviti.

Koča Dalmazzi in vstopna plata v smeri El Catalan