ŠAO VelenjePo pridnem treniranju oz. »frikanju« v mesecu maju in juniju, so se nam zvezde končno poravnale, vreme se je stabiliziralo in napočil je čas za plezanje v hribih.
Izberemo Vzhodno smer v Mali rinki, primerno za začetek sezone in po besedah načelnika »lepo plezarijo«.
Na soparno jutro, se odpravimo v Logarsko dolino, kjer nas pričaka nizka oblačnost. Preko Okrešlja se odpravimo proti vznožju Turskega žleba, kjer že več navez čaka na vstop v smer. Mimo nas gre tudi veliko pohodnikov, ki se odpravijo naprej navzgor po žlebu.
Prvi zug smeri, ki se v bistvu začne po enaki poti kot planinska pot Turskega žleba, je bil prav zoprn, najprej prečka in potem vzpon po naloženem delu do prvega sidrišča. Tam je bilo potrebno sprejeti odločitev: »Ali naj grem sedaj jaz naprej?«. Izkušenejši del naveze oceni, da sem sposobna za ta korak in podam se naprej. Malo višje slišim proženje kamenja se ustavim in levo od mene se spusti na nižje dele gams. Da Jure ne bi bil preveč presenečen, se zaderem: » Gams, gams!« a ne pomaga, saj Jure misli, da imam težave v smeri in razume: »Kam, kam?«.
Po drugem raztežaju sledi varianta po levi strani ali naravnost po kaminu. Ker nas je v smeri več navez in ker je levo malo nad nama plezata Vid in Klemen, nadaljujeva po kaminu.
Sledijo še rahle plate. Nato pa najlepši del, prečka in v ne preveč težkemu delu plezanje po dobro razčlenjeni skali s travcami. Pogled se odpre na okoliške gore, kot je Mrzla in Turska gore, oblačnost se je končno dvignila in takoj sem razumela, zakaj je en dan prej bilo zagotovljeno, da nas čaka lepa plezarija.
Sestopimo preko Turskega žleba nazaj proti Okrešlju, kjer si privoščimo hladno pivo. Tura je bila dolga, mlečno kislino v nogah čutimo še nekaj dni.
Vzhodno smer smo tisto soboto, 5.7. plezale tri naveze: Nina in Matej, Vid in Klemen in Jure in Vida, ki sva jo preplezala v 7 raztežajih, v 6-ih urah.
