Dabarski kukovi in Paklenica

Pod Dabarskimi kuki se še da doživeti delček romantičnih plezalskih časov.

Letos sva se s Tanjo odločila, da za velikonočne praznike pogledava še kam drugam kot v Paklenico in ob pregledovanju plezalnih vodničkov sva naletela na Dabarske kukove. Skupina zaobljenih belih stolpov med Karlobagom in Gospićem z daljšimi navrtanimi smermi se je izkazala za pravo malo plezalsko odkritje s pridihom časov, ko plezalci še niso spali v apartmajih in za pristop do sten ni bilo treba plačevati vstopnine. Dabarski kukovi ležijo v nacionalnem parku Velebit, zato je plezanje brez omejitev dovoljeno samo v Aginem in Rujičinem kuku in kuku Čelina, ob predhodni najavi na upravi parka pa še v Zasječenom kuku ter Franjović in Bačić kuku.

Pod kuki je sicer planinski dom in poceni kamp, midva pa sva se tokrat utaborila kar na travniku ob lokalnem pokopališču pod Rujičinim kukom, kjer je že stalo nekaj šotorov kolegov iz AK Rinka. Območje je brez vode, tako da smo vikend preživeli brez tušev, pa brez elektrike, smo pa zato imeli taborni ogenj in Sašota, ki nam je z zgodbami iz Yosemitov skrajšal oba večera pod kuki. Za plezanje je na voljo kar precej smeri, ki so večinoma tudi solidno opremljene, vendar zelo lahkih smeri ni veliko. Splezala sva pet smeri: Poševno zajedo s klasičnim varovanjem, delno navrtano Bibl und Bubl in navrtane Velebit express, Ma Jo in Singing in the Rain. Jaz sem se kar malo zaljubil v Ma Jo, ki ponuja pet raztežajev krasnih 5c in 6a s plezanjem tipa šalca – detajl – šalca in je tudi zelo lepo navrtana.

Dva dni sta kar prehitro minila, vendar sva se s Tanjo odločila, da se vseeno prestaviva še v Paklenico, in pogledava, če so dol kakšni kolegi. Kaj kolegi, srečala sva pol ferajna (Mijotov članek še čakamo :), pa še kup znancev iz cele Slovenije. Ko sva v ponedeljek popoldne prišla v Paklenico je bila tam še strašna gneča, Avstrijci, Čehi, Madžari in Slovenci smo zasedli kanjon in vse mize pri Dinkotu, da sva komaj prišla do tako želenih ribic. V torek in sredo je nato gneča malo popustila pa tudi spremenljivo vreme z rahlimi plohami ni bilo ravno idealno, sva pa vseeno še uspela splezati tri lažje smeri, Ajgorja, desno varianto Tinine in Zgrešeno, potem pa je bilo treba domov in spet v službo.

Besedilo Jure, foto Tanja