Najlepši greben, po naše …

Jutro je, pravzaprav je ob tretji uri zjutraj, ko na nočni omarici cinglja in poskakuje budilka, še konkretno trdna noč. Aaaaa, a že moram vstati? .. menda ja ne. Bo tri ure spanja dovolj za načrtovano turo? Upam na najboljše in računam na podporo mišic, ki pa so iz previdnosti raje kar tiho. Vedo da danes ne bo počitka. Kaj mi je bilo tega treba, a nebi raje zlezli eno normalno smer, pa je. Tu ne bo ne konca ne kraja drobirja pod nogami, po drugi strani pa misli spet vlečejo tja gor na ta dolgi, najlepši plezalski greben Kamniško-Savinjskih Alp – Zeleniške špice. Vse skupaj je Igorjevo maslo in če že ima željo, mu nisem mogel reči ne.

Greben Zeleniških špic pripada masivu Planjave, sestavljajo ga številni razgibani ter sem ter tja raztreseni stolpi in roglji. Med sabo so povezani s ponekod prav adrenalinsko izpostavljenimi škrbinami. Prepadno se na eno stran pod njimi razprostira dolina Bela, na drugo pa Repov kot. Prehodi so vsako leto zabavnejši, saj zima tu in tam poskrbi za odlome. Prečenje Zeleniških špic je vedno svojevrstno doživetje. Pa ne zaradi zahtevnosti plezanja, ki je večinoma nizka (II/III), razen ko se zaplezamo oziroma uidemo iz klasične smeri. Bolj zaradi zahtevne orientacije, resne izpostavljenosti, kot tudi dolžine “poti”. Bolj ali manj plezalno je potrebno premagati 400 višinskih metrov čez ali ob vseh vrhovih – špicah.

Na Jermanco smo prišli še v temi in v uri dosegli prehod čez suh potok. V mraku se ni kaj dosti videlo kje smo, zato pa smo debelo uro med iskanjem prehoda v stene naredili kar nekaj višincev po strmem terenu, zlezli eno, dve grapi in na koncu ob svitu ugotovili, da smo skoraj kilometer prenizko vstopili pod stene. Grrrrr … živemu človeku se lahko v temi res vse zgodi. Da bi zlezli tudi najnižji del špic močno poraščen s skrotjem, mi nikakor ni dišalo. Do pravega prehoda, ko zapustiš nadelano pot pri slapu, nas je ločila še ura vzpona.

Končno se po pravi grapici prebijemo v skale in vzpnemo na izrazit Staničev vrh. Pogled v globel proti škrbini na severno stran je narekoval uporabo dolge vrvi. Sledil je klasičen skalni skok, pa čez vrh dol v naslednjo škrbino. Lezemo gor, pa nato spet dol, uf tega je kar nekaj. Da ne bo preveč enostavno izbiramo svoj potek smeri, ki pa ne vodi obhodno okoli špic, ampak skoraj naravnost čez njih. Na južni strani lepo preplezljive so na severni večinoma strmo odrezane in ponekod previsno razkosane. Vrv bo danes res služila svojemu namenu, če smo večino smeri lezli nenavezani, jo tu še kako potrebujemo. Kar naenkrat se znajdemo na ošiljenem ozkem stolpu, ki je spominjal bolj na Torre Trieste v Dolomitih, kot na Zeleniške. Tudi tu nismo obrnili, saj smo se vendarle šolali in se moramo tudi na lastni koži učiti. Takole sami na vrhu “malega” stolpa, pod nami morje meglic, odvisni le od razumnosti in trenutne zbranosti, za marsikoga morda nič kaj prijetno doživetje. A prav to je tista konkretna izkušnja, ki ti da vedeti kako resno je lahko v gorah, ki te spomni na vse pridige izkušenejših inštruktorjev in vzornikov. Bilo bi prelepo če bi bila na pladnju današnje pojedine samo zahtevnost smeri, ki smo jo ta dan ubirali. Za nameček je veter tako močno pihal, da smo se držali sidrišča kot klopi svojega odrešitelja.

Špic – stolpov nismo šteli, saj se nismo držali klasične smeri prečenja, izpustili smo le enega manjšega, pa na mostu nad velikim oknom nismo bili, ker nas je zaradi plezanja čez vse špice, čas krepko prehitel. V skali smo namesto 3-5 ur pokurili kar sedem ur in pol, in v dolžino preplezali okoli dva? kilometra skale. Koliko višincev smo skupno zlezli ne vemo. Nekdo je omenil “.. tole je tako kot bi v enem dnevu zlezel pet smeri! “. Tolažili smo se s tem, da so za podobno varijanto prvo-pristopniki pokurili dva dni. Kljub plezalkam v nahrbtnikih sva z Matijo rekla, da jih iz principa ne bova uporabila, saj jih tudi oni niso imeli. Pred nami je bil še zabaven dvourni strm sestop po “frnikulah” v mraku … Doma sem bil spet v temi, polnoč je bila ura ko sem iskal tuš. Utrujene noge, odrgnjene roke, naprašena alpinistična oprema, za nami je bila naporna a čisto naša tura – neobičajno in poučno prečenje Zeleniških špic.

Analizo smo opravili ob zajetnih količinah pijače med potjo domov. Sem se bal, da me Igor ne bo nikoli več prosil za kakšno turo, pa sem se uštel. Njegova končna ugotovitev je bila, tudi naporna tura je lahko koristna popotnica za vnaprej. Iz klasične smeri res ne prideš toliko uničen, a se tu, odvisen izključno od lastne intuicije naučiš kaj več kot samo slediti vodečemu pred tabo. Kaj smo imeli s sabo od tehnične opreme? Tisto kar alpinist potrebuje v steni, tudi za reševanje. Še opozorilo neplezalcem: psihofizično nepripravljen ali če je prisoten strah pred globino, na Zeleniških špicah ni kaj iskati. Že običajno prečenje po “potki” je konkretno izpostavljeno in orientacijsko lahko zelo zahtevno!

Bilo je naporno, a izjemno lepo
Mijo Kovačevič – Mičo