Pakleni fotoreport april 09

Rok Apat: Spet se je zgodilo to, kar je potrebno za dober žur v skali in prijeten večer ”ob ognju”. En ali dva pobudnika, ki sta prevzela organizacijo na svoja ramena in ekipa, ki je bila pripravljena žurat. In odpravili smo se. Štart je bil izpred Rdeče dvorane, vsak avto je šel po svoji poti in vsi smo se dobili na istem mestu, v kampu pod stenami narodnega parka Palkenica. Po hitrem postavljanju šotorov smo posedli okrog mize in naredili plan ekip in smeri za naslednji dan.

Kmalu za tem smo popadali v šotore in zjutraj, še pred petelinjim kikirikanjem, smo kuhali čaj, jedli kosmiče (nekdo je jedel jogurt s tuno in ajverjem ali nekaj podobnega) in malo po tem smo že basali opremo v avte in jo mahnili proti ”žur placu”. Ker še petelin ni zapel, tudi vratarja parka in ostalih obiskovalcev ni bilo v parku.

Zame, Kajo, Piko in Živkota se je začelo z Nosorogom. S Kajo vsa se privezala, plunila v roke, odločno izrekla besede VARUJEM in PLEZAM in žur se je začel. Pika in Živko sta nama kazala pot in s solidnim tempom smo priplezali na vrh s čudovito razgledno točko. Sledil je sestop, kratka pavza, sprememba lokacije in ponovitev igre.

Pogoji za plezanje so bili več kot idealni. Malo sončka, malo sapice, prijetna temperatura, skoraj čisto suha stena, zjutraj in popoldan malo obiskovalcev, prijetna dužba, kaj bi si človek sploh še želel. Za piko na i tisti dan smo popoldan skočili še v zadnjo smer in si vsi na koncu priznali, da smo že pošteno utrujeni. Ko smo prišli v kamp so nekateri že pridno kuhali oz. celo jedli večerjo. Vsi polni lepih vtisov smo padli v glasno debato, kaj, kje, kako, zakaj, kam jutri in tako dalje. Čebljanje se je nehalo skoraj že v naslednjem dnevu, a to nas ni ustavilo, da ne bi spet vstali ob petih in začeli pripravljati vse potrebno za nov dan užitkov.

.. Tadejevo poziranje tam na drugi strani kanjona (najbrž sploh ni vedel)

Ponoči je Anja sledila potrebam narave, a žal je ta pot bila neosvetljena in pod nogo sta ji prišla (nenačrtovano) cigel in šotorska vrv. Za spomin pa sta ji pustila kožno rano na dlani, ki je marsikomu naslednji dan naredila veliko veselje, saj smo na dan privlekli vsak svojo prvo pomoč in ji v roke tiščali vsak vsoj povoj, v smislu: moj je najboljši in ti bo sigurno pomagal. Anja se je hrabro držala in nekako nam je skupaj uspelo poviti njen spodrsljaj.

.. bejbe v akciji
V nedeljo smo bili ponovno med prvimi v parku. Tokrat smo štartali na Zobatca. Bil je lep, pikast in dolg. Na vrhu smo se spogledali in se skoraj brez besed odpravili proti razgledni točki malo pod vrgom. Tam smo skozi dalnogled opazovali Sergejevo navezo, kako se sprehajajo po Oliverju Dragojeviču. Ker smo postajali vse bolj leni, smo se odločli splezati še smer zraven Oprosti mi Pape in sicer Snopija. Ker smer ni bila navrtana in ker štart ni bil označen, smo malo zgrešili vstop ali pa so pozabili narisati naš greben (ziher nismo mi krivi) =). Na vrhu smo se dobili še z ostalimi ŠAOjevci, ki so se vzpenjali po Oprosti mi Pape.

Nedeljo smo zaklučili ob prečudovito pečenih ribah, vinu, čevapih (ki jih je tokrat Živko pojedel sam!!!), lignjih, itd. Skratka, večerja je bila odlična in spet smo bili začudeni, kako je gazda hiše osebno v parih potezah in v rekordnem času očistil ribo in jo razdelil na krožnike.

.. nasmejano presenečena Urška

Zadnji dan smo se skoraj vsi odličili malo dlje poležavati. Postopali smo po kampu, pospravili šotore, spakirali stvari in se odpravili na kavo. Tam smo se štirje opogumili in se podali še na zadnji vzpon na Sergejevo najbolj priljubljeno smer Dragojeviča, kjer je od močnega vetra vrv kar odnašalo. Tako smo zaklučili podaljšan vikend, sedaj pa celimo rane in že razmišljamo o novih projektih.

Fotke: Klavdija Šeruga
Besedilo: Rok Apat

Kako je pasalo tole martinčkanje