Raduha 2 – ŠAO Velenje

Tanja se je prav lepo razpisala o njihovem plezalnem podvigu na Raduhi tako da sama nimam kaj dosti napisati, le nekaj drobnih detajlov.

1. julija sem Raduho končno doživela tudi jaz v spremstvu Saša. Na poti proti Zgornji savinjski tam mimo Okonine, kjer se razpre lep pogled na Raduho, je sicer kazalo (spet) da ne bo glih bohvekaj od plezarije, vsaj take v suhem in z normalno vidljivostjo, pa sva jo vseeno ucvrla naprej. Vreme je bilo spremenljivo in tako naju je spremljalo vso pot do Durc. Na srečo dežja ni bilo, pa tudi neke sparine ni bilo, prav nasprotno, precej hladno je bilo v nasprotju z Velenjsko sparino. Spotoma sva srečala ene 100 otrok (no, mal pretiravam) , ki so imeli tabor na Loki. Ja, prav lepo in pohvalno je videt mularijo, ki se podi po hribih namesto da čepijo doma in nabijajo playstation. Ko sva se pripravljala za plezarijo in skrivala robo v borovce so naju prav občudujoče in poželjivo opazovali in si medsebojno izmenjevali različne komentarje. Zanimivi so bili.

Najprej sva splezala Originalno (III in/ali IV), ki nama je vzela uro in pol časa, nato pa še Platke (V-/IV, 150m) za katere sva porabila še dobro uro več.

Brzina mi ni ravno vrlina, sem bolj počasne sorte, poleg tega znam pa včasih tudi zelo dobro izbirat, pravi mojster za iskanje “najlažje poti” sem, sem opazila. Na platah sem namreč po drugem raztežaju, ki dolgo nima svedrovca izbrala krasno smer za nadaljevanje. Ne levo, ne desno, naravnost čez previs, bravo jaz, dala sem si duška, sploh z vpitjem “zategn me”. Sicer je le-ta mala malca za nekatere, zame pa ne ravno … ne še ;). Res je pa tudi, da si vzamem čas za vsako rožo in prav vsak lep razgled in vse to moram seveda ujeti v objektiv. Fotkič, obvezni sopotnik! Dokler mi ga ne prepovejo ;).