ŠAO VelenjePo napornem poizkusu vzpona na Matterhorn je sledilo nadaljevanje dopusta v malo nižjih in za dopust primernejših gorah.
S Tanjo sva se po čisto preveč napornem poizkusu vzpona na Matterhorn najprej soglasno odločila, da potrebujeva malo regeneracije in Lago Maggiore se je zdel za ta namen še najprimernejši.
Privoščila sva si tri dni poležavanja v kampu in ob jezeru. Oprala in posušila sva še zimsko opremo in povzročila pri sosedih v kampu kar nekaj začudenja, ko sva pri 35 stopinjah v senci na živo mejo okoli šotorov zložila cepine in dereze, pa kape, tadebele flise in rokavice.
Naslednja postaja na najinem potepanju po severni Italiji je bila dolina Val Di Mello. Granitne stene nad dolino sem si želel 
ogledati že kar nekaj časa, pa nekako nikoli ni bilo prave priložnosti. Ko sva prvi večer prispela v dolino Val Massino, ki je izhodišče za obisk Val Di Mella sva bila oba kar pošteno zmedena. Kamp je bil nekam čuden, cesta v Mello je bila zaprta, v vodničku so bile na prvi pogled same smeri 6c in 7a, stene nad gozdno mejo pa so vse izgledale strašno gladke in nerazčlenjene. Malo sva se spraševala, če nama bo tukaj uspelo sploh kaj splezat… Pa še sektorji so imeli sama čudna imena, kot recimo Pappagallo (papagaj), Precipizio degli Asteroidi (prepad asteroidov), Tempio dell’ Eden (nebesni tempelj) ali Sperone degli Gnomi (steber škratov). Glede na to, da se je resno plezanje v Val Di Mellu začelo tam v hipijskih sedemdesetih, se človek vpraša kaj je le vzpodbudilo bujno domišljijo prvih plezalcev, ki so takrat poimenovali sektorje 🙂
Za prvi dan sva le našla v vodničku lažjo daljšo smer Via Gossemberg (300 m, IV) in ko sva se lotila plezanja so se čudne stvari kar nadaljevale ampak na čudno zanimiv način. Smer namreč poteka po granitnih ploščah po desni strani in tik ob ob slapovih Cascate del Ferro, tako da plezaš od drevesa po plati do grma, pa spet do naslednjega drevesa, ves čas pa ob globoko modrih tolmunih. Ob enem takšnem sva si tudi privoščila kakšno urico izležavanja, tako da sva za smer, ki jo je Patrizio Gossemberg svoje čase posoliral v pol ure, porabila dobršni del dopoldneva. Ampak ko si enkrat začneš ogledovati panorame Val Di Mella kar malo pozabiš na plezanje. Z vsakim dnem, ko sva
nato spoznavala dolino in plezanje v granitu (pravzaprav granodioritu, ampak to so že detajli) sva bila bolj navdušena. V dolini so naju očarale pastirske vasice z le nekaj hišami iz lokalnega kamna, zelenomodri tolmuni in bujno rastje, ki zaradi obilice vode in bogate prsti v poletni vročini deluje skoraj kot tropski gozd. Skala pa naju je navdušila s hrapavo površino in lepimi počmi, samo granitne plošče so v kakšnih lažjih smereh precej skopo opremljene.
Za naslednji dan sva se tako opogumila in se lotila kombinacije smeri Stomaco peloso in Alba dell Nirvana (270 m, V/IV+). Zgornji del smeri je krasen, poteka ob poči v katero lahko vsakih par metrov vtakneš super metulja, tudi par klinov se najde za štante, skratka milina. Prvi cug v smeri Stomaco peloso pa me je pošteno presenetil. V smeri naju je prehitel starejši gospod, ki je raztežaj preplezal prav na hitro in seveda sem si mislil, da tale IV+ plata pa res ni težka. Saj v bistvu ni, ampak prvi klin je nekje na 20 metrih in takole 15 metrov visoko na plati, ko so mi nevajenemu granitnih plošč začeli malo spodrsavati plezalniki, pa nikjer nobenega grifa, sami presneti
kristalčki, pa še par metrov do klina, sem res čutil dlake v želodcu (stomaco = želodec, peloso = dlakav). Na srečo se mi je s trenjem in previdnimi korakci uspelo prebiti do prvega klina in preživeti prvi preizkus v Val Di Mellovskih platah. Je bilo pa potem nadaljevanje smeri super in res v redu. Samo čudila sva se z magnezijem pomazanim mini kristalčkom, ki se tu v nekaterih smereh očitno štejejo tudi za grife!
Tretji dan sva si privoščila športno plezanje na ogromnem, kakšnih 45 metrov visokem, balvanu Sasso Remenno tik ob najinem kampu. Malo naju je tudi zanimalo, kako izgledajo tu smeri z nekaj višjimi ocenami, splezala sva nekaj petk, pa 6a-jev in 6b-jev po platah in strmejših stenah in ugotovila, da se da z malo koncentracije plezati na nivoju, ki ga sicer doseževa tudi pri nas. Naslednji dan sva se tako lotila smeri Tunnel Diagonale (120 m, V+/IV), s katero sva opravila brez večjih težav, potem pa še navrtane Pipistrello al Sole (160 m, 6b+), kjer pa nama najtežjega raztežaja, 6b+ plate, ni uspelo splezati prosto, tako da sva ostala pri 6a+ A0, bo pa gotovo šlo naslednjič!
Presenetila naju je tudi zadnja plata z oceno 6a+, bila ni prav nič strma, ampak gladka pa tako, kot da bi nekdo zavrtal svedrovce v poševni asfalt. Tanji se poznajo vaje iz joge in karateja in je z gladko plato opravila prav zenovsko umirjeno. V tej smeri sva res ugotovila, kaj je to stopanje na trenje.
Za zadnji dan sva si privoščila še sprehod po dolini Val dei Bagni do toplic Bagni di Masino, spet malo poležavanja ob potoku in za popoldne še eno navrtano smer v stopnji, ki sva jo že poznala, La Coda Del Dinosauro (155 m, 6a+), lepa krajša smer za zaključek pred odhodom v Dolomite.
Naslednja načrtovana postaja je bila skupina Brenta, za katero sicer nisva imela s sabo nobene literature, sva pa računala, da bova že kaj našla po poti. V presneti Madonni di Campiglio in v Molvenu na drugi strani masiva sva žal ostala z dolgim nosom. Med dragocenimi krzni, Rolexi, dizajnerskimi sončnimi očali in Prada torbicami iz lokalnih izložb, nama nikjer ni uspelo najti niti najbolj enostavnega plezalnega vodnička, pa še kampi bi naju stali tudi po 30 evrov na osebo za noč. Odločila sva se, da prideva v Brento kdaj drugič in se odpravila naprej v obema že domačo Cortino d’ Ampezzo, kjer so kampi po 8 evrov in kjer plezalne vodničke prodajajo skoraj za vsakim vogalom (tisti, ki to želijo pa seveda dobijo tudi krzno in Rolexe).
Ker sva bila na dopustu sva se odločila, da najprej splezava kar steno, ki sva jo lahko opazovala skozi vrata šotora. Jorijev raz (Spigolo Jori, 550 m, V/IV) se je pokazal za kar resno plezarijo. Tipično dolomitsko je stena zelo strma in plezanje izpostavljeno, je pa v smeri dovolj klinov v najtežjih raztežajih in celo zabetonirane rinke na varovališčih. Zadnjih 300 m smeri je plezanje zelo konstantno in kar naporno, presenetil pa naju je tudi predzadnji raztežaj z oceno IV+, ki se nama je zdel vsaj tako težek kot prej petice. Tudi varovanja ni bilo ravno v izobilju, le dva svedrovca v 35 metrskem
navpičnem raztežaju, malo je manjkalo pa bi poleg nameščanja metuljev in jebic začel zabijati še kline. Tisti ki so opremljali smer so si gotovo mislili, da če je nekdo splezal do sem čez vse tiste petke, bo pa gotovo brez težav splezal še tole. S smerjo sva opravila ravno do dveh popoldne, ko so se začeli nad Cortino zbirati oblaki, vendar pa nevihte na srečo ta večer ni bilo.
Za naslednji, sicer zadnji, plezalni dan dopusta sva si izbrala nekaj krajšo smer En coulisse s
podobno oceno (300 m, V/IV) v piramidi Col dei Bos nad prelazom Falzarego. Smeri sva se glede na izkušnjo prejšnjega dne lotila z velikim spoštovanjem, a sva kmalu ugotovila da je kljub podobni oceni precej lažja. Detajli pete stopnje so bili večinoma dolgi le po nekaj metrov in dobro opremljeni, preostali deli smeri pa so tudi bili bistveno lažji. Tako sva si spet vzela v smeri čas za občudovanje razgledov, za malico in martinčkanje na kakšni polici, pa sva vseeno bila na vrhu smeri že ob enih. Sledil je samo še ne preveč zahteven spust in pijača v gostilni pri Stroblu po 5 eur za eno veliko pivo,
ampak za zaključek sva si ga vseeno privoščila.
Domov v Slovenijo sva prišla ravno še pravi čas za zabavo pri Apatovem Roku, ki je častil za prvo hči. Rok, kar tako naprej!
Dopusta je konec, spet je treba nazaj v službo, poletje pa bo seveda še potrebno izkoristiti.
Dopustniški pozdrav od Jureta in Tanje
(fotografije Tanja Ramšak in Jure Vrhovec)
