ŠAO VelenjeMedtem, ko se Martin še trudi stati v navpičnici svoje zadnje smeri, ostali uglašeni po svoje v zahajajoče sonce strmimo in uživaško molčimo. Razmišljam kako različno nas gane beseda, dogodek in misel.
Včerajšnja grožnja pred nevarnostjo snežnih plazov mi ni bila prav nič simpatična. Spominjala je na tisto zgodovinsko opozarjanje staršev, ki so v meni z ukazi sprožili ena sama nasprotovanja in kljubovanja. Od tega je zdaj preteklo že kar nekaj časa, a vendarle je v meni vzbudilo spomine. Na ta dan zagotovo še nisem razumela odtenka tega opozarjajočega tona. K sreči je skozi glavo šinil nagovor: »Gremo v Črni kal!« In smo šli. Tanja, Martin, Samo in jaz smo zadnji februarski dan preživeli na Primorskem, daleč stran od gora, blizu momenta trenutka. Plezali smo v sektorju B/III, kjer se nam je v popoldnevu pridružila še Metka s svojima.
Že naslednji teden pa sem razumela. Kakšen privilegij imamo, da lahko ta čas izkoristimo za suho steno, za trening v naravi in učenje prilagajanja toku, včasih nerazumljivega življenja. In ne boste verjeli, včeraj nas je v plezališču Kotečnika bilo že deset. Boštjan, njegov sin Jan, Rok P., Martin, Samo, Rok G., Timi, Vanja, Tanja in jaz smo tvorili pet izjemno uspešnih navez. Plezali smo v sektorju Pisani svet, ki je bil na žalost preveč okupiran s Trboveljčani, a kaj moremo: prilagoditi smo se že naučili. V sosednjem sektorju, Luska, pa so najbrž meje prestavljali naši kolegi Maja in Primož ter Vita in Rok.
Še bo akcij!
Polona Kuzman
