Palenk in Kaskada

Stojim pod ledeno vertikalo, oborožena do zob, zazrta v že nič kolikokrat preplezan slap Palenk. Misli s svetlobno hitrostjo letijo nazaj.

V glavi se izmenjujejo (ne)povezane kombinacije besed: megla zunaj in v glavi, slabo prespana noč, »s cepini v žepu proti vrhu«, zobobol, ne nastavljene dereze, olajšanje, obljuba kave kasneje pri Polonci, ne hodi po »štriku«, cepin ne suči horizontalno, kje si, sonce….zaslišim Pavlov glas: »podri varovanje«! Ozrem se na desno od koder mi Tanja maha s fotoaparatom v slovo in zaželi eno samo »uživancijo«. V meni je polno vprašanj, a k sreči ob meni nikogar več ni. Nekaj časa poslušam tišino, ki jo le tu in tam zmoti zven kapljic pod večplastno skorjo ledu. Odločim se, da grem. Previdno zapičim desni okel cepina in nekako nabašem noge na steno.

Upoštevajoč Sergejev nasvet in tisto že davno pozabljeno vodniško pravilo treh opornih točk, poizkušam najti varnost še za levo roko. Pozna se, da sem v rokah preveč časa držala knjige, saj cepin šviga po zraku čisto po svoje. Kakor, da leva roka ne bi bila pod kontrolo istega jaza. Pa saj je leva, jo opravičujem medtem, ko tuhtam še prednost zavitega loka cepina v desni. Morda je to razlog. Odločim se, da poizkusim zamenjavo različnih cepinov takoj nad prvim »štantom«. Že sem pri lednem vijaku. Odviti ga je nasproti mojim pričakovanjem res enostavno. Skrbno ga pripnem na pas in čez nekaj metrov že vriskam z vsemi na svojem prvem ledenem »štantu«. Kmalu zatem že bolj suvereno zamahujem po stopničastem slapu imenovanem Kaskada. V meni odzvanja refren pesmi Byron Lee-ja ska,ska,ska Jamaica ska. Roki sta že v večji harmoniji gibanja, v meni pa vse večja sproščenost, zaupanje odločnih potez. Steklena skorja se le tu in tam upira z odlomi kristalov, drugače pa vsak moj gib vzdrži. Naenkrat se počutim »gospodar« ledenega sveta, saj se vse zdi tako enostavno. Iskanja oprimkov ni, so le sledi nas, zlite z naravo.

Včeraj smo splezali slapa Palenk in Kaskada, ki sta bila oba precej suha in kompaktna. Oceni ne vem, imata pa zagotovo v meni mesto prva, dva.
Pavle, Sergej, Tanja še enkrat hvala. Upam, da me še kdaj vzamete v navezo.

Polona Kuzman