Pot proti …

Ne maram praznikov, saj me s svojimi običajnimi nebulozami vržejo iz ravnovesja. Nekje v sebi čutim željo po pobegu in kakor vedno si ob tem pomagam s hribi. Vleče me v Logarsko. Na naši virtualni zvezi že padajo ideje kam kdo. Kaže, da nikogar za mojo Pot ne bo. Zaspim, odločno za četudi sama. Zjutraj pa me preseneti Tanja s svojim »grem s teboj«. Majka! Že drviva proti .

Rampa pri Planinskem domu naju prva zaustavi kar ni nič novega. Preveriva opremo in se v razpravljanju o vse mogočem prebijeva po navadno dolgočasni cesti vse do obračališča tik pod Slapom Rinka. Tanja jo šiba kar direkt v strmi klanec, sneg pod nama pa postaja vse bolj kombinacija ledu in zlizanega snega, zato vzameva cepin v roke in zatem dereze. Nad mostom je pot zopet enostavna; vse do Okrešlja gre gladko, hitro. Pri GRS bajti še vsi spijo :=), mi2 pa dereze zamenjava za krplje. Ja, babe tovorimo s sabo »boga in pol«, a nikoli nič preveč. Vse do Mrzlega dola se prestopava iz leve na desno, ob tem ugotavljava pomanjkljivosti krpelj, opazujeva že splazeno področje. Nastopi prva preizkušnja. Prečnica v Mrzlem dolu je kar dober psihični problem dokler ne zaupaš zobom in obenem z glavo fantaziraš o mogočem zdrsu v dolino. Previdno, s primerno razdaljo se prebijava čez to in ob tem že ugledava nekoga, ki se bliža. Brez derez bo bolj težko, zato obrača. Mi2 vesele nadaljujeva in opazujeva. Narava se spreminja pod sencami oblakov, ki prinesejo snežinke. Ples snežink nad nama, ena sama belina pod nama za moment pričara dezorientacijo v prostoru, ob tem brezčasnost in nekakšno umirjenost. Sonca ni, megla se le tu in tam za trenutek razkadi, da ugledava sosednje vrhove. To je to, to pa to. Stisk rok in zahvala Nebu, potem pa poziv k še večji koncentraciji za sestopanje v dolino v kateri vlada vrvež. S tem dnevom nisva nikogar želeli strašiti, le strahove pomiriti.

Na večer naju usliši še sam stric Božiček. Obljuba, da dobiva ključe »naše« bajte in zelena luč za praznovanje. Že smo štiri babe v akciji. Ne manjka nam veliko, saj znamo izjemno dobro organizacijsko in logistično izpeljati celo novo-letno ekspedicijo. Sprva v pet (Tanja, Kaja, samo Samo, Anja in Polona), nazadnje trinajst aktivnih članov, tudi športnih plezalcev. Prvi dan smo vso, za tri dni nakupljeno, robo sistemsko naložili na sanke in odvlekli do žičnice. Od tam naprej smo prevzeli vlogo šerp, zatem smo delo razdelili. Kidanje, ogenj in kuhanje smo nekako prevzeli vsi brez trkov želj in interesov. Lenobe, prav nobene. Ura nam je skoraj ušla, zato smo koncert Oliverja na srečo Kaje v celoti skoraj zamudili. Pohod v dolino, do hotela Plesnik, se je marsikomu zdela noro neumna ideja, med nami pa le akcija. Pridružil se je Tanjin Rok. Revež si ni upal postati niti za trenutek, s svojim težkim nahrbtnikom je moral slediti Anjinemu tempu. Večer izgine, jutro noč prekine. Idejo, da bi na »šporhetu« imeli joto, ki bi jo lahko jedli ne glede na čas povratka vseh z različnih nam smeri, realiziramo tako, da deca navsezgodaj lupita krompir, me pa kombiniramo začimbe, ki jih je v tej bajti res za pisan svet.
Kam?

Za Kajo in Anjo je najbolj primerno Savinjsko sedlo s katerega odsmučata za šalo malo. Manjka jima adrenalina, zato poizkušata še del žleba v katerega se podamo preostali. Grizenje kolen, popravljanje zarjavelih paščkov derez, ki ne sodijo v hribe ampak v muzejsko zbirko nas zamoti in premoti misli glave in že smo tik pod vrhom drugega sveta, Skozi vrata Turskega žleba sveti tista nenormalno modra modrina, pod njo pa morje belih oblakov. Sonce žgoče vabi. Turska gora ali Rinke? »Dajmo Tanja, nekaj novega.« Ni treba dosti, ko jo že šiba proti Mali Rinki na kateri ulovimo ekipo Hrvatov, ki se ponavadi tu obračajo. In tudi tokrat ni drugače. Izkoristimo možnost skupinske fotografije, potem pa naprej vse dokler se spet ne derem »čakaj, tale pa za koledar«. Pa jih imamo res en kup.

Ne manjka veliko, ko zopet stojimo blaženi na vrhu tik pod nebom. Pred nami široki horizont Koroških Alp, Julijcev in verige Kamniško-Savinjskih sosedov, pod nami pa Matkov kot, Logarska dolina, Robanov kot v ozadju in Ljubljanska kotlina. Smo na Koroški Rinki. Sledi najbolj dolga, nora NOČ. Tiste nemirnosti zaradi praznikov več ni. Zdržim tudi evforijo posebne vrste tam na Frischaufovi bajti ob čakanju na novo. Bilo je težko, a lepo in vredno. V letu 2008.

Naslednji dan je večina članov še zmeraj za akcijo, tako »pade v žep« enim še Savinjsko sedlo, drugim pa uspešna ponovitev. Hvala vam, vsem.

Polona Kuzman